Evropska diplomacija v jugovzhodni Evropi

Konec novembra je potekala mednarodna on-line konferenca European Diplomacy in South Eastern Europe. Interactions during the Détente Period (1960s – 1970s) v organizaciji Oddelka za sodobno zgodovino Univerze na Dunaju. Posvet bi sicer moral biti že spomladi na Dunaju, a je bil zaradi pandemije odložen in na koncu izveden on-line.  Na posvetu je sodeloval tudi  Božo Repe  z referatom Effects of internal developments on Yugoslav foreign policy. 

Poudaril je, da so jugoslovanske notranje razmere v vseh povojnih obdobjih odločilno vplivale tudi na zunanjo politiko. Tako notranjo kot zunanjo politiko je od leta 1943 (mednarodno priznanje jugoslovanskega odporniškega gibanja) do  leta 1980 (smrt)  oblikoval Josip Broz Tito z nekaj najožjimi sodelavci. Prelomna obdobja v njej so: spor za zahodno in severno mejo (1945-1954/55); spor z Informbirojem (1948); začetek neuvrščenosti (1961); intervencija varšavskih sil na Češkoslovaško (1968); nekaj let pred Titovo smrtjo pa tudi okrepitev odnosov s Kitajsko (Titov obisk leta 1977). Zunanja politika je sicer daleč presegala ekonomsko in vojaško moč Jugoslavije, Tito pa je kot jugoslovanski voditelj v povojnih letih opravil več kot  140 daljših potovanj (ob tem, da je bil med leti 1948 in 1953, ko je z jahto Galeb opravil triumfalen obisk Velike Britanije, praktično izoliran in ni zapustil države).

Seveda pa velja tudi obratno: tako, kot so jugoslovanski notranji odnosi vplivali na zunanjo politiko, so mednarodne razmere vplivale na jugoslovansko notranjo politiko. Poleg Informbiroja je najbolj značilen primer v obravnavanem obdobju intervencija varšavskih sil na Češkoslovaško leta 1968.