Umetnost kuratorjev

Knjiga se ukvarja s fenomenom kuratorja na področju sodobne likovne umetnosti in poskuša čim bolje opredeliti kuratorjev razvoj, lastnosti in dejavnosti, torej razjasniti za kakšno »species« gre pri tem poklicnem profilu in zakaj se je razvila. Ugotavlja, da je kuratorja za razumevanje njegove vloge treba obravnavati v širokem kontekstu sodobnega kapitalizma, še zlasti pa v kontekstu korenitih sprememb umetnostnega področja v zadnjem stoletju. 20. stoletje je razvilo izjemno vero v umetnost in njene pozitivne razsežnosti na globalni ravni, kar je zgodovinski novum, razvoju kuratorstva pa ta splošni, družbeno uveljavljeni pozitivni odnos do umetnosti služi kot temelj, tako nazorsko kot tudi fizično. Ta pozitivni odnos do umetnosti je pognal izredni pritok financ in energije v umetnostno področje, s katerim se je vzpostavila tudi orjaška in še vedno naraščajoča platforma najrazličnejših institucij za sodobno umetnost. Z njo pa je nastopila tudi potreba po velikem številu kadrov, ki jo vodijo, utemeljujejo in organizirajo. Posebne pozornosti sta v knjigi deležni dve vprašanji, ki v zadnjih dveh desetletjih povzročata na likovni sceni redne razprave in občasno tudi precej hude krvi. Prvo je, ali je razstava lahko učinkovita družbenoemancipatorna praksa z izvenumetnostnimi učinki in kurator dejavni družbenopolitični aktivist. Drugo pa, ali je lahko razstava samostojno umetniško delo in s tem kurator umetnik. Knjiga prinaša tudi izvirne, obširne in zgodovinsko utemeljene analize posamičnih fenomenov s področja sodobne umetnosti, kot so: likovna razstava, razstavni katalog, kuratorske šole, različni likovni protagonisti itd. Beti Žerovc je doktorica umetnostne zgodovine, raziskovalka in teoretičarka. Njeni raziskovalni področji sta vizualna umetnost in umetnostni sistem v zadnjem stoletju in pol, še zlasti njuna vloga v družbi. Doslej je izdala dve samostojni knjigi: Rihard Jakopič - umetnik in strateg (*cf., 2002) ter Kurator in sodobna umetnost. Pogovori (Maska, 2008).