Izjava za javnost: Svoboda je glagol

Pred Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani smo danes razstavili tri pesmi našega profesorja, pesnika dr. Borisa A. Novaka. Pesmi Koliko stane človeško življenje?, Psalm 4.098  in Svoboda je glagol so kritični in hkrati tudi pretresljivi odsev trenutnega stanja v slovenski družbi. S postavitvijo pesmi v javni prostor, na ulico, se na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pridružujemo glasovom kritične javnosti, ki opozarja na nedopustne kršitve človekovih pravic, nepotrebne zamejitve naših temeljnih svoboščin, ki se izvajajo v imenu reševanja epidemiološke krize, in posledično poglabljanje neenakosti v družbi.

Posebej opozarjamo na položaj študentk in študentov, ki v epidemiološki krizi ostajajo pozabljena družbena skupina. Država jim je v protikoronskih ukrepih sicer namenila dvakrat 150 EUR, vendar pa to ne more nadomestiti neobstoječih proaktivnih strateških in strokovnih rešitev za omejevanje negativnih posledic zapiranja fakultet. Študijski proces, ki tako rekoč že celo leto poteka na daljavo, za seboj pušča študentke in študente, ki se srečujejo z vse več psihičnimi in tudi povsem eksistencialnimi težavami. Visokošolski učitelji in učiteljice po svojih najboljših močeh poskušamo v dani situaciji izvajati študijski proces in na različne načine pomagati študentkam in študentom. Raziskava, ki smo jo opravili na Filozofski fakulteti (N=1827), sicer kaže, da 56 % študentk in študentov ocenjuje, da študijski proces poteka bolje, kot je ob lanskem zaprtju fakultet (34 % ga ocenjuje kot enakega, 10 % pa kot slabšega). To pa ne pomeni, da delo na daljavo, odsotnost študentske skupnosti in dejstvo, da študenti in študentke prvih letnikov sploh nimajo izkušnje študijskega procesa na fakulteti, nima negativnih posledic. Večina poroča o težavah z motivacijo za študij, ki jo zagotovo zbijajo tudi povsem nerazumljivi vladni ukrepi, kot je bilo zadnje zaprtje javnega življenja, v katerem so bile šole zaprte, velike trgovske hiše pa so nas z reklamnimi oglasi na spletu vabile k obisku. Obljuba, da se bodo šole zadnje zaprle in prve odprle, je bila tako spet prelomljena.

Visokošolski prostor je bil pravzaprav v celotnem času trajanja epidemije skorajda povsem spregledan. Tudi predstavniki vlade so večinoma govorili le o vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, fakultete pa, kot da ne obstajajo in se ne srečujejo z vrsto težav zaradi zaprtja. Zdi se, kot da bi bilo oblikovalcem šolske politike v Sloveniji povsem vseeno, če visokošolski študij postaja dopisna univerza. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v zadnjem času z univerzami in fakultetami komunicira zgolj samo še tako, da pošilja odloke o nadaljnjem zaprtju fakultet (z izjemo izpitov, laboratorijskih vaj in seminarjev).

Skrajni čas je, da šolska politika naslovi tudi položaj študentk in študentov, da začne naslavljati negativne učinke zaprtja fakultet ter v dialogu z univerzami ter strokovnjakinjami in strokovnjaki na področju izobraževanja vzpostavi strategije reševanja nastale situacije in predvsem posledic, ki so že tu in se bodo v prihodnje le poglabljale, če jih ne bomo pravočasno naslovili. Menda v tej državi zmoremo bolj strokovne in proaktivne rešitve, kot so ministričini trije Z-ji: zaprto, zaprto, zaprto ...

Prof. dr. Roman Kuhar,

dekan UL FF